Japonska 2025
16.9. Let Dunaj – Peking – Osaka:
Letimo z Air China iz Dunaja v Peking in potem v Osako. GoOpti do Dunaja 8h prej. Potem 10h Dunaj-Peking, 3h v Pekingu in potem še 3h do Osake. Iz letališča v Osaki do hotela še dve uri. Vse skupaj 26 ur.
17.9. Prihod v Osako
Čakamo v Pekingu na let za Osako. Ura je 5.30. Letališče je prazno, zelo malo ljudi. Kot bi bil čas kovida in je vse zaprto. Povsod po letališču so kamere.
Prihod v Osako. Precej utrujeni od dolgega poleta. Takoj tropska klima, vroče in vlažno. Pričakovano, malo zmede pri kupovanju IC card, ki jih bomo uporabljali za vožnje z vlaki in še za kaj.
Hotel je blizu postaje Namba, ki je eno večjih vozlišč potniškega prometa v Osaki. Mali hotel, mala soba, ampak dober občutek. Klima dela na polno.
Večerja v predelu Dotonbori. Noro veliko kiča. Vse v lučkah, ogromno ljudi in tropska vročina. V lokalu naročamo kar preko tablice. V redu hrana.
18.9. Osaka, prvi dan
Obisk gradu in parka ob gradu.
Sopara ne popušča. Moker sem in toplo je.
Sem ter tja popiha kakšen vetrič. Pijemo veliko.
Po obisku gradu sva našla en parkec z več lokali. Privoščila sva si mini kosilo, Lara neke palačinke, fluffy penckakes, jaz pa pasto. Naročiš in plačaš po telefonu. Vmes je deževalo, sva počakala, vendar piše da ne smeš več kot 90min.
Potem sem šel na javni wc. Takole izgleda, vse čisto, brezhibno.
V popoldnevu sva šla še na razgled na nebotičnik Harukas 300.
Prej sva šla še do marketa, kjer je spet vse kičasto.
Na poti do nebotičnika sva šla še skozi park. Tu je bil tudi Oktoberfest po japonsko. Glasna nemška muzika in nemško pivo. Sva šla kar mimo, čeprav bi bilo to idelano za Mihata.
To je pogled na Osako iz nebotičnika Harukas 300.
Nebotičnik ima 60 nadstropji, prvih deset je trgovina.
potem pa sta zadnja dva razgledna točka, eden nižje pa kot en park z restavracijami.
Lahko bi si privoščila BBQ, pa sva šla rajši na ramen v 12 nadstopje.
V 12. nadstropju sva pojedla en ramen. To pa večerja. Tradicionalni ramen. Cena za oba okoli 30 EUR.
Je zelo okusen. Svinjina, testenine in dobra juha. Fino je bilo.
19.9., Osaka drugi dan
Nara.
Šla sva z vlakom v Naro, naravni park, kjer so srne. Super, da imava dirketno iz hotela (postaja Namba) direkten vlak v Naro (45 min).
Najprej sva šla v tempelj, kjer je največji Buda.
Potem pa sva iskala en lep park skupaj s tradicionalno gostilnico.
Sediš na tleh in ješ s palickami. Zelo prijetna izkušnja.
Naročil sem eno juho z nudli. V redu.
Potem pa sva šla še v tradicionalni japonski vrt. Zelo lepo. Vse lepo urejeno. Minimalistično. Tu se lahko spočiješ in nafotografiraš.
Potem pa v park krmiti srne. Kupiš ene krekerje in ko jih pokažeš srnam, te napadejo.
Tu so že dobile svoje.
Potem sva šla proti centru mesta. In se vmes ustavila na neki odprti kuhinji, kjer sva jedla nudle s svinjino. Kar nasitno.
Danes je bio manj soparno, vendar vroče.
Sedaj sva v hotelu in utrujena gledava svetovno prvenstvo v atletiki Tokyo 2025 po TV.
20.9. Osaka tretji dan
Neprijetno presenečen, da ne morem dobiti kart za Expo 2025. Pa sem pisal Stanetu Jeršiču, ki je bil tam, če je mogoče kakšna možnost. In glej, je uredil. In to mimo vrste in zastonj. Potem pa, šok.
Že guzva na vlaku do tja. Guzva na postaji. Množice so drle na vhod od Expa.
To je bilo na tisoče ljudi.
Tam sva prevzela karte od direktorja našega paviljona in šla mimo vseh ljudi noter. Res hvala Stanetu.
Potem pa strašna vročina in gužva, vsepovsod, za paviljone, za hrano, za pijačo. Vsepovsod. Pa še neznosna vročina.
Z Laro nisva uspela priti nikamor. Hodila sva malo naokoli in se čim prej pobrala ven.
Enostavno je bilo preveč ljudi. Ampak zanimivo, ljudje so čakali pred vhodom nekaj ur, pa kupili drago karto in potem še pred paviljoni nekaj ur. Res mučenje. Ni vredno.
Šla sva proti hotelu in se ustavila na eni tržnici Kuromon Ichiba. Super hrana.
Sedaj sva v hotelu in čakava večer. Vmes še perem perilo. Zanimiva izkušnja. Vse na kovance. Upam, da bo dobro opralo.
Zvečer sva šla še v Dotonbori na večerjo.
Lara sushi, jaz pa meso na žaru, ki si ga kar sam spečeš.
Potem pa še malo po ulicah Dotonborija.
Jutri greva iz hotela. Kupil sem še JR Kansai pass, da bova šla iz Kyota v Hiroshimo. Bomo videli, kako bom to uspel urediti. Na postaji moram dobiti pass, ki sem ga že kupil. Upam, da to deluje.
Razmišljanje danes je še vedno isto. Če bi bili vsi trije, bi bilo naporno, zelo. Tako pa sem sam za vse. Ni kaj.
Iz Osake se poslavljamo. Bila je vroča in z veliko ljudmi. Bomo videli, kaj bo v Kyotu.
21.9. Kyoto prvi dan
Chek-out iz hotela, na postaji Osaka-Namba sem moral prevzeti karte JR PASS za Kinsai-Hiroshima. Zanimiva izkušnja. Karte naročiš in plačaš po internetu (100 EUR po osebi), potem pa moraš prevzeti na točno določeni postaji (v mojem primeru Namba). Potrebno je poiskati urad na postaji.
Potem sva šla nazaj po prtljago v hotel. Vmes sem še dvignil denar na bankomatu (kar v trgovini Family Mart). Potovala sva iz Nambe do Shi-Osake (tam so Shinkansen vlaki) in potem z Limited Expressom Haruka do Kyota (28 min).
Prispela sva v hotel: Kyoto Tokyu hotel. Zelo lepa recepcija in sredi hotela teče voda. Pomirjujoče.
Potem sva šla na tempelj Inari, oranžni toriji. Prej sva se malo zgubila na postaji in nam je en prijazen uslužbenec vse uredil. Z nama šel do avtomata in bil zelo prijazen. Res so prijazni Japonci. Niso vsiljivi, hočejo ustreči in potem se umaknejo. Nobene potrebe po govorjenju. To mi ta trenutek ustreza.
Pri vseh znamenitostih je veliki ljudi. Ne moreš ravno uživati v samoti….
Fino večerja v Kyoto Mall na postaji.
22.9. Kyoto drugi dan
Danes je bil kar naporen dan. Z Laro sva obšla kar nekaj znamenitosti Kyota.
Tempelj Kiyomizu-dera
Ulice pod templjem. Ninenzaka.
Tu sva si privoščila najprej nek matcha sladoled. Potem pa še ramen.
Potem sva se peš odpravila do drugega templja Nanzen-ji.
Na poti sva se ustavila še na kraju Murin-an, kjer je en lep japonski vrt. Tu sva si privoščila še en čaj/pivo na tipiočen japonski način.
Zelo lepo in pomirjujoče od vse hoje, vročine in stran od turistov
Nato sva šla še do templja Nanzen-ji, ki spada med pet največjih templjev v Kyotu.
Ulica do tam je elitna četrt, kjer imajo lepe, minimalistične hiše.
Na koncu sva šla še v park Kyoto Gyoen National Garden, ki je velik park v Kyotu, vendar nič posebnega, verjetno zato, ker sva bila utrujena.
Jedla sva na postaji v Kyotu, kjer je eden izmed večjih shopping mallov v Kyotu in je veliko ljudi. Tokrat sva jedla italijansko hrano: pizza in pasta boloneze.
Tole je bilo kar naporno danes, več kot 20.000 korakov.
Jutri pa Hiroshima. Upam, da bova izpeljala vso logistiko z vlaki.
23.9. Kyoto tretji dan: Hiroshima
Uspela sva priti v Hiroshimo. Tu vse poteka po urniku.
Zjutraj sva ob 8.00 štartala, potem na vlaki iz Kyota do Shin-Osake, tam na shinkansen do Hiroshime.
Dobra izkušnja:
Shinkansen šiba 300 km/h, vendar se obnaša kot navaden vlak.
V Hiroshimi sva bila v 1:32 minutah, več kot 300 km.
Hiroshima je novo mesto, ker je bilo popolnoma uničeno zaradi atomske bombe.
Tam sva si šla najprej ogledati Park miru. To je tam, kjer je eksplodirala atomska bomba. Ostala je samo ena ruševina, ki je sedaj svetovno zaščiten spomenik.
Potem sva se odpravila na Miyajimo. To je otok pred Hiroshimo, znan po toriju, ki je v vodi. To je največja znamenitost tega dela Japonske.
Bilo je sicer deževno vreme, pa naju ni motilo.
Tu sva tudi pojedla eno fino kosilo. Tu so sicer tradicionalna jed ocvrte ostrige, vendar si tega nisva upala pojesti.
Nazaj sva šla: Miyajima – Kyoto 390 km: trajekt, vlak do Hiroshime, shinkansen Hiroshima – Osaka, vlak Osaka – Kyoto. S presedanji in čakanji vmes slabe 3 ure. Pri nas to nikoli ne bo mogoče.
Ko se voziš z vlakom in tudi sicer ugotavljam, kako na malem prostoru živjo Japonci. Mla stanovanja, hiške ozke z nič vrta. Skratka pri nas je kultura bivanja boljša. In niti ne vemo kaj imamo. Je pa res da nas ni veliko. Tu je npr. v Kyotu 1.7 mio ljudi, pa ni nič posebnega.
24.9. Kyoto četrti dan
Danes je bil na sporedu obisk babmbusovega gozda in parka opic.
Tako sva se z vlakom odpravila do lokacije Arashiyama. Tam sva si privoščila macha čaj in kavo.
Bambusov gozd čisto drugače šumi v vetru kot naši gozdovi. Spominja tako kot, da bi padal dež v gozdu.
Po sprehodu po gozdu sva šla še do nekega templja, kjer sva lahko izbrala listek z napovedmi, kaj se nam bo pripetilo na različnih področjih.
Zanimivo je tudi pokopališče pri templju.
Seveda tudi obvezno slikanje na točno določenih točkah v gozdu.
Še medvedki, ki prinašajo srečo in lepe želje.
Potem sva šla še čez reko in sva prišla do vzpetine, kjer so opice in je lep razgled na mesto Kyoto.
Opice niso bile kaj prida zainteresirane za našo prisotnost. Srečala sva tudi nekaj Slovencev.
Potem sva šla še na ogled najbolj prestižnega zlatega templja: Kinkaku-ji
Bilo je veliko ljudi in jaz z glavo čisto nekje drugje, da bi opazil lepote, ki sem jih gledal.
Po celem dnevu sva utrujena prišla do enea izmed središč Kyota: Kyoto station, kjer sva si privoščila odlično večerjo za manj kot 30 EUR za oba.
Jutri pa greva v Tokyo.
25.9. Tokyo prvi dan
Iz Kyota v Tokyo sva potovala 2h s hitrim vlakom Shinkansen.
Gore Fuji ni bilo dobro videti.
Kovčki so preveč nabasani, bo potrebno kupiti dodatne.
Prišla sva do hotela, ki je velik (in drag), soba pa ni nič posebnega. Na žalost sva dobila sobo nad klima napravami, da imava kar nekaj hrupa. Ni pa toliko moteča, da ne bi mogli spati. Tudi razgleda nimava, saj gledava v zid nasprotne stavbe. Ta soba je slabša od prejšnjih dveh.
Popoldne sva šla okoli parka, kjer je ena izmed cesarjevih palač.
To je zelo lepa soseska, same poslovne stavbe, kot NY, samo bolj čisto in brez vonjav.
Zanimivo je, da je bila ura okoli 18h in je v pisarnah še vedno svetilo veliko luči.
Potem sva prišla v nakupovalno sosesko Ginzo. Tu je ogromno ljudi in vsi nekaj kupujejo. Ugotavljal sem, da sem čisto neprimerno oblečen za določen trgovine. Lara je točno vedela kam mora iti. V neko trgovino Uniqlo, kjer je bilo res vse cenejše kot pri nas in pa dobro.
V bližini hotela je ena stavba z lokali in tam sva nekaj pojedla, pa še trgovina 7/11 je.
Kupil sem še vstopnice za Shibuya Sky (drago, 15 EUR na osebo)
26.9. Tokyo drugi dan – Shibuya
Šla sva na Shibuya Sky, to je nebotičnik z razgledno ploščadjo. Nebotičnik je v bistvu nakupovalno središče. Na vrhu pa je razgledna točka.
Bili je zelo lepo, vendar zaradi močnega sonca, precej vroče. Naredila sva nekaj lepih posnetkov.
Pod teraso je en lokal, kjer sva si privoščila pijačo z razgledom.
Potem sva se razšla, lara je šla po nakupih v Shibuyo, jaz pa sem ostal kar v tem nakupovalnem središču, ker je bilo vroče in sem želel biti na klimi.
Fino je, ker imajo v teh centrih tudi kavarne in restavracije, da lahko malo posediš in se spočiješ. V enem nadstropju so imeli celo ležalnike, da sem lahko tam počival.
Vmes sva pogledala še znamenitega psa Hachiko. To je bil en pes, ki je vsak dan čakal svojega lastnika profesorja, da je prišel iz službe.
Je čisto zraven znamenitega Shibuya crossing-a, kjer na tisoče ljudi prečka cesto in se tam tudi veliko dogaja.
Tu sva še šla v trgovino DonQuijote, ki je tudi neka trgovina z različnimi izdelki in tam je Lara kupila vse mogoče, jaz pa še en kovček, da bova to prinesla vse domov. Cene so primerljive, če ne celo nižje kot pri nas. Pa še TaxFree je vse za nas. Ta proces je zelo zanimiv pri različnih trgovniah. Ene ti direktno odštejejo, druge ti refundirajo v denarju ali pa še kako drugače.
Skratka Shibuya – nakupovalno središče.
Zvečer sem še opral perilo v hotelu. Sedaj to že obvladam.
27.9. Tokyo tretji dan
Danes sva obiskala Asakuso in Sensoji tempelj.
Vstala sva šele okoli 10h in potem se okoli 12h odpravila na postajo za tempelj, pa se ni izšlo najbolje. Sva se dvakrat izgubila, tako da sva prišla šele okoli 14h do Asakuse.
Šla sva do ulice Nakamisa, ki vodi direktno do templja. Tu je veliko trgovnic s spominki. Je pa to stara ulica, ki vodi k templju.
Pri templju sva za 100 jenov poskusila srečo. Tu gre za to, da imaš eno škatlo, v kateri so palčke. In ta škatla ima eno luknjo, skozi katero lahko pride ven palčka. Na tej palčki je številka. In glede na številko na palčki odpreš predlanik, v katerem je veliko listov, izbereš prvega in prebereš, kakšna prihodnost ti je namenjena. Lahko dobiš dobro ali slabo napoved. Če dobiš slabo napoved, listek zavežeš na neko ograjo, da slabe želje pustiš v templju. Jaz sem dobil slabo napoved, zato sem to pustil kar v templju. Lara pa je dobila dobro napoved.
Potem greš naprej proti templju in obstaja neka posoda, ker se kadi. Ta dim moraš z rokami potiskati proti sebi, ker to pomeni, da boš postal bolj moder.
To tempelj ima za simbol svastiko, ki so jo Nemci ravno obrnjeno uporabljali za svoj simbol med drugo svetovno vojno.
Tu sa potem poskusila še dve tradicionalni sladici na tem delu in sicer nek rogljiček z vanilija sladoledom in palačinke s sladko fižolovo kremo. Ta fižolova krema mi ni prav nič dobra.
Potem sva šla peš do parka Ueno, kjer je veliko muzejev okoli, vendar nisva imela časa, ker se nama je mudilo v en park na drugem koncu mesta ,kjer naj bi si ogledala ognjemet.
Tu je bilo ogromno ljudi, polni valki in hodili smo v koloni do tega parka. Tudi v parku je bilo veliko ljudi in začel se je ognjemet točno po uri. Najprej droni, potem pa rakete. Vse skupaj je bilo zelo daleč in ni bilo kaj prida.
Po celodnevni hoji brez hrane in pijače sva se hitro odpravila do hotela. Še prej sva se ustavila v neki kitajski restavraciji, kjer pa nisva ravno izbrala dobre hrane. jaz sem jedel neko juho s tofujem in gobami, ki je bila precej pekoča.
28.9. Tokyo četrti dan: otok Odaiba, Askausa, Ginza
Otok Odaiba, Asakusa in Ginza.
Tokrat sva raziskovala teren tokijskega zaliva. Šla sva na otok Odaiba, kjer je nekaj športnih terenov, nekaj nakupovalnih središč in parkov. Tu je npr. tudi ena izmed večjih stavb TV postaje Fuji.
Ker je bila nedelja, je bila zopet gužva. Posebnost je, da na otok vozi vlak brez voznika.
Na otoku je tudi kip svobode, ki so ga Francozi podarili Japoncem ob nekem letu prijateljstva.
Ob enem nakupovalnem središču je postavljen velik kip enega super junaka iz njihovih risank. Res je gromozanski.
Ta dan so imeli tu tudi en koncert in je bilo veliko ljudi, ki so prihajali na ta koncert. Tudi tokrat je bilo zelo vroče.
Malo sva hodila po nakupovalnem središču, poslikaka stavbo televizijske hiše Fuji in se vkrcala na en tak poseben čoln, ki nas je peljal v Asakuso.
Zelo prijetna vožnja s pogledi od spodaj v novi del Tokia s samimi nebotičniki. Cena je bila manj kot 20 EUR za oba.
Zanimiva izkušnja je bila s karto. Karto kupiš po telefonu in potem pokažeš to kondukterju, ki je z neko napravico šel po mojem zaslonu na telefonu in dodal se je žig na karti v telefonu.
V Asakusi sva iskala prav posebno restavraciju s sushijem, kjer ti vozijo hrano po tekočem traku. Imenuje se Kura Sushi.
Zelo prijetna izkušnja. Vzameš listek in čakaš na prosto mizo, potem ta listek vstaviš v en avtomat, ki ti dodeli mizo. Na mizi te čaka tablica, kjer izbiraš hrano in ko oddaš naročilo prihajajo jedi po tekočem traku. Ko zaključiš, to odtipkaš v tablico in plačaš račun na izhodu.
Praktično ni osebja. Za izvedbo ga ne potrebuješ. Za malo več kot 20 EUR sva se fino najedla sushija in drugih jedi. Dobra zkušnja.
Na poti v Ginzo sva naletela še na nek festival enih folklornih skupin, verjetno zaradi nedelje, ki so imeli sprevode proti glavnemu templju Tokia, templju Sensoij.
V Ginzi sva opravila nekaj nakupov in se vrnila v hotel.
29.9. Tokyo peti dan: Kamakura in Enoshima
Danes sva šla na Kamakuro in Enoshimo. To so kraji blizu Tokia ob morju.
Kamakura je bila nekaj časa glavno središče Japonske.
Vožnje z vlakom do tja je približno 1h30.
Še prej sva šla na eno kavo, jaz navadno, Lara pa matcha. Zelo zanimivo, na mizi je voda in pladnji plavajo na vodi.
Najprej sva si šla ogledati Kamakuro, kjer je bil en tempelj in en lep drevored češenj, ki mora biti zerlo lep, ko češnje cvetijo.
Češnjev drevored.
Potem sva se odpeljala z enim bolj muzejskim vlakom do velike Bude in še enega templja, ki je na hribu in nudi lep pogled na Tihi ocean.
Šla sva tudi v notranjost kipa Bude.
V parku pa plavajo lepe ribe.
Na koncu pa še v Enoshimo, ki ima en otok. Tu sva šla na stolp na otoku in počakala sončni zahod. Pogledi na Tihi ocean so bili res lepi.
Daleč sva, zelo daleč. Drugačni kraji, drugačni ljudje in klima. Čeprav je tu veliko turistov, se na vsakem koraku občuti drugačnost.
Potem sva se odpeljala z vlakom nazaj v Tokio, kjer sva v predelu Ginza zopet poiskala restavraciju Kura Sushi ve nekem nakupovalnem središču. Tokrat nisva imela sreče, saj je bila gužva in je bilo potrebno čakati več kot 70 min. Potrpežljivo sva čakala, čeprav lačna in utrujena.
Zopet sva pojedla za manj kot 30 eur.
30.9. Tokyo šesti dan: Shinjuku in Harajuku
Danes sva si šla pogledat še dva predela Tokia: Shinjuku in Harajuku.
Malo sva potegnila spanje in štartala šele okoli 12h.
Prva točka je bila vladna stavba, kjer je tudi v zgornjem nadstropju razgledna ploščad na mesto in to zastojn.
Shinjuku velja za najbolj živahen del mesta, veliko je raznih trgovin in tudi nočnega življenja, vendar so stolpnice okoli vladne stavbe zelo lepe in precej moderno vse skupaj izgleda. Razgledi s stavbe so pa tudi v redu.
Potem sva šla pogledati nek reklamni pano, ki je 3D. Zelo zanimivo. Vendar veliko ljudi. Vsepovsod ljudje, kjerkoli in kadarkoli.
Po tem sva se namenila v park Shinjuku Gyoen National Garden, še prej pa sva se ustavila v bližnjem Starbucks-u, enkrat za spremembo. Cene pa so zelo sprejemljive za Starbucks, ki ima ponavadi višje cene. En caffe Latte je bil 600 jenov ali okoli 3.6 EUR.
Park je bil čudovit: predvsem japonski vrt. Travica enakomerno pokošena, niti malo plevela. Vse kot da je tepih.
Iz parka sva šla pogledati še nacinalni atletski stadion, kjer je bilo zadnje svetovno prvenstvo v atletiki in olimplijske igre.
Od tu pa v predel Harajuku, ki je po mojem eden izmed elitnih predelov (vsaj tam kjer sva hodila). So bolj vila bloki in potem se kar od nekje pojavijo majhne trgovniice v teh blokih, kjer so second-hand shopi.
Iz teh uličic pa prideš na glavno ulico, kjer je spet veliko trgovin. takih in drugačnih.
V eni trgovini, kjer sva bila so bile res nizke cene: usnjena jakna npr. je stala okoli 15 EUR.
Pojedla sva v enem steak house dve bovli z rižem in mesom. Cena okoli 30 EUR.
Zvečer sva v hotelu začela basati kovčke za odhod. Preveč vsega imava.
V hotelu se že pripravljajo na Helloween.
01.10. Tokyo sedmi dan – odhod
Čas je za odhod domov. Na koncu se je že kar malo vleklo. Danes je edini dan padal dež.
Uspela sva vse spakirati v kovčke. Brez enega dodatnega ne bi šlo.
Po checkout-u sva šla še na sprehod do parka z ostanki gradu starega mesta Edo.
Pa v Starbucks, pa v eno trgovino z elektroniko BicCamera. Pa spet v Starbucks.
Potem pa z vsemi kovčki s podzemno do letališča Haneda.
Sedaj je ura 2:10 in čakava v Pekingu na let za Dunaj. 10 ur.
Potem pa 4h čakava Go Opti. Preveč. Upam da zdrživa.